Aleš Juhart, direktor RTC Jakec Trije kralji
Družina Juhart se z gostinstvom na Treh kraljih ukvarja že 25 let. V četrt stoletja je s številnimi investicijami pod taktirko dveh generacij na Bistriškem Pohorju zaživel Rekreativno turistični center. O zmagah in izzivih gostinstva v sodobnosti smo se pogovarjali z direktorjem RTC Jakec Trije kralji, Alešem Juhartom, ki je skupaj z ženo Barbaro pred petimi leti prevzel družinsko podjetje.
V letošnjem letu vaše podjetje obeležuje 25. obletnico delovanja na Treh kraljih. Kako se spominjate prelomnih trenutkov na tej poti?
Pred 25 leti je bil za odhod na Tri kralje najbolj vztrajen oče, ki si je vse svoje življenje želel, da bi enkrat imel svoj hotel. V Slovenski Bistrici smo imeli gostilno in na Črešnjevcu picerijo, sam sem bil star 16 let, ko me je vprašal, ali gremo na Tri kralje ali ne. Rekel sem, da bi šel. On pa mi je odvrnil: »Ti bi šel na Tri kralje smučat, jaz pa delat.« Že takrat sem mu odgovoril: »Ne, ata, pomagal ti bom, kolikor bom lahko.« Tako se je začelo. Bil sem še srednješolec in sem se vsak vikend vračal na Pohorje, v nedeljo pa nazaj v dolino. Na poti od takrat do danes je bilo ogromno prelomnic, od nakupa planinskega doma do preureditve doma v penzion, pa nakup smučišča, vzpostavitev sistema umetnega zasneževanja, nadgradnja penziona v hotel z bowlingom in welnessom, opremljanje dodatnih sob, ureditev otroških igral ob hotelu, športnih igrišč in štirisedežnice, kolesarskega parka, plezalnih sten in lokostrelskega poligona.
Na čelu RTC Jakec Trije kralji pa sami stopate že pet let. Kaj vam je v tem obdobju predstavljalo največji izziv?
Največja ovira, s katero sva se z Barbaro soočila po prevzemu podjetja, je bila epidemija. Najprej smo bili zaprti od marca do junija, potem zopet od septembra do maja. Smučišča so trikrat zaprli, dvakrat ponovno odprli, nekaj časa smo lahko delovali samo za registrirane tekmovalce. Vsak teden, včasih tudi dvakrat na teden, smo imeli na vratih inšpektorje. Bilo je precej težko, negotovo in stresno obdobje. Na srečo je to za nami in želim si, da se kaj takega nikoli več ne ponovi.
V zadnji četrtini stoletja ste Pohorski Jakci na Treh kraljih izvedli številne investicije. Koliko denarja je bilo potrebnega, da so Trije kralji dobili sedanjo podobo?
Če štejemo samo velike investicije, zadnja je bila vredna 3,8 milijon, obnova hotela v prvi fazi 2,4 milijona in v nadaljnji fazi še dobrega pol milijona. Obsežne investicije so bile tudi nakupi smučišč in naprav, odkup planinskega doma, investicija v sistem umetnega zasneževanja. Seštevek vsega tako zagotovo znaša med 12 in 15 milijoni evrov.
Kot vemo, Jakcem načrtov nikoli ne zmanjka. Kakšna je vaša vizija za Tri kralje v prihodnje?
Danes smo najbližje večnamenskemu objektu, ki smo ga načrtovali že pred investicijo v štirisedežnico in kar je na nek način že nujno, da popravimo prvi vtis, izgled vstopne točke na Tri kralje. Imamo še veliko načrtov, med njimi še dve športni igrišči, športno dvorano in apartmajsko naselje. Ob spremembi OPPN pa želimo povečati zbiralnik vode za sistem umetnega zasneževanja, urediti tekaške proge, dve novi smučarski progi, vzpostaviti dve novi napravi, pri tem eno vlečnico in eno sedežnico, ter skakalnice. Vse investicije načrtujemo že deset let vnaprej, saj se največkrat zalomi pri pripravi dokumentacije. Načrtov nam ne zmanjka, zagotovo jih bo nekaj neizpolnjenih ostalo še za generacijo, ki prihaja za mano. Za tretjega kralja.
Ko sva ravno pri prihodnji viziji Treh kraljev. V zadnjem obdobju so veliko prahu dvignile vetrne elektrarne na Pohorju. Nekatere izmed njih naj bi stale tudi v neposredni bližini vašega kompleksa. Kako vi gledate na to potencialno investicijo?
Precej sem bil na udaru, ko sem nekaj mesecev nazaj za nek medij izjavil, da mi je všeč, da so se investitorji in lokalni prebivalci začeli pogovarjati. Sam sem do vetrnih elektrarn neopredeljen. Dejstvo je, da jih v Evropi in po svetu stoji ogromno, hkrati pa je dejstvo tudi to, da morajo vetrnice stati na zanje primernih mestih z minimalnim vplivom na lokalno prebivalstvo in naravo. Za to bo potrebno veliko diskusije in verjamem, da bomo na koncu zmogli toliko medsebojnega razumevanja, da bomo skupaj našli primerne lokacije.
V vaši neposredni bližini si planinci prizadevajo, da bi dokončali svoj planinski dom. Kako gledate na ta projekt? Je planinski dom vaša konkurenca ali dodana vrednost Trem kraljem.
Komaj čakam, da planinci dom dokončajo in ga odprejo. Zelo bomo veseli, če bomo imeli v bližnji okolici kakšen gostinski objekt. Jakci smo na Pohorju nekako ostali sami. Koča na Osankarici je pogorela, Koča na Šumiku je zaprta za dnevne goste, odprta je samo za naročene skupine, Koča na Klopnem vrhu je v zasebni lasti, tako da naših gostov praktično ne moremo napotiti nikamor drugam. Nikakor na planinski dom ne gledam kot na konkurenco. To bo zagotovo dodana vrednost Trem kraljem. S sedanjo predsednico planinskega društva veliko sodelujemo, dogovorila sva se že, da jim bomo v zimski sezoni z našo ekipo priredili smučarsko tekmo, kjer bomo vso štartnino namenili dokončanju planinskega doma. Upam, da jim uspe čimprej.
Zdi se, da je gostinstvo v neusmiljenem primežu sodobnosti. Delovne sile ni, gostilne ena z drugo zapirajo vrata. Kako vi gledate na razmere v gostinstvu?
Z eno besedo, razmere so katastrofalne. Če je bila Slovenska Bistrica pred štirimi leti mesto z največ gostinskimi lokali na kvadratni kilometer, jih danes tu deluje le nekaj. Vsi gostinci se soočamo z enakimi težavami. Zelo težko je pridobiti kader, sploh usposobljeno delovno silo. Natakarjev in kuharjev ni. Največkrat svoj kader vzgojimo sami. Poslužujemo pa se tudi delovne sile iz držav bivše Jugoslavije, ki jih poskušamo čim hitreje naučiti slovenskega jezika. Hvaležni smo, da gostje razumejo naše kadrovske težave. Tudi mene ne moti, če me ustrežljiv in prijazen natakar nagovori v srbskem ali hrvaškem jeziku. Redko se zgodi, da to zmoti koga od gostov. Zaposlovalna agencija, s katero sodelujemo, pa tudi nam že ponuja delavce iz Indije, Nepala in številnih drugih držav. Ves svet je v nekakšni migracijski krizi, nekateri bežijo zaradi vojn, drugi zaradi ekonomskih razlogov, ker živijo v neznosnih življenjskih pogojih. Čaka nas kar zanimivo in pestro obdobje, kar se tiče zaposlovanja.
Kakšen je vaš povprečen delovnik?
Zanimiv. Nimam urnika, ker enostavno ni dneva, ko ne bi bilo kakšnega presenečenja. Zjutraj začnem okoli 8. ure, včasih zaključim ob štirih, petih popoldne, včasih ob polnoči in včasih ob šestih naslednje jutro. Odvisno od dneva. Predvsem pozimi je treba izkoristiti vsak dan minusa, da uspemo zasnežiti smučišče. Takrat smo včasih v službi tudi več dni in noči. Snega pač ne moremo izdelovati od šestih do dveh, delamo takrat, ko nam to dopušča vreme. Enako v gostinstvu, delamo takrat in tako dolgo, dokler so gosti.
Velja, da je na Treh kraljih kralj tudi vsak vaš gost. Kraljevske pa so tudi njihove zahteve. Kako je delati v gostinstvu v sodobnosti?
V gostinstvu delam že od 16. leta in od takrat se je veliko spremenilo. Ljudje se ne znamo umiriti niti v prostem času, ko nismo omejeni s časom. Gostje, ki ob vikendih ne dobijo kosila na mizo v desetih minutah, kot je to običajno v službenem času malice, postanejo nervozni. Grdo pogledujejo proti natakarjem. Veliko je spremenil tudi kovid in ogromno družbenih posledic epidemije je nepopravljivih. Ljudje so danes fizično in psihično utrujeni, in ko pridejo na oddih, potrebujejo nekaj dni, da se naspijo, da lahko komaj začnejo normalno funkcionirati.
Velikokrat pravijo, da je z družinskimi člani najtežje poslovno sodelovati. Vi to trditev postavljate na laž. Kakšna je delovna dinamika med vašo družino?
Zagotovo ni lahko. Nekako nam uspeva z ogromno pogovarjanja, obrazložitev in medsebojnega razumevanja. Podjetje bom aktivno vodil do svojega petdesetega leta, potem pa si želim, da ga predam enemu od svojih naslednikov. Sam sem aktivno z delom v gostinstvu začel v šestem razredu osnovne šole, ko sem začel samostojno delati v piceriji na Črešnjevcu. Do petdesetega leta je več kot 40 let delovne dobe, kar bi moralo biti dovolj, da se vajeti predajo naprej.
Zdi se, da se mladi izogibajo dela v gostinstvu. Kako je pri vas, bo delo na Treh kraljih nadaljevala tretja generacija Jakcev?
Dosti razlogov vidim v tem, da mladi bistveno prepozno dobijo priložnost. Prevzeti vodenje podjetja pri petdesetih letih, deset let pred upokojitvijo, nima smisla. Takrat nimaš več energije, nimaš več volje in želje. Ljudje smo najbolj produktivni med 30. in 40. letom, in če imaš takrat priložnost, da se dokažeš, je to najboljše za tebe kot posameznika kot tudi za razvoj podjetja. Z ženo nobenemu od najinih otrok nisva rekla, da more šolanje nadaljevati v gostinstvu ali ekonomiji. Hči se je odločila, da se vpiše na predšolsko vzgojo, pridno je zaključila prvi letnik, odhaja v drugega. Kljub temu da se je odločila za drug poklic, še vedno pridno pomaga doma, v strežbi, na recepciji, pri hišnih opravilih. Sin se bo počasi odločil, kje bo šolanje nadaljeval. Trenutno je nad gostinstvom navdušen, kljub temu pa ga ne bova silila, da izbere ta poklic. Ljudje moremo delati to, kar nas veseli. Če si lastnik podjetja in si nezadovoljen, to podjetje nima prihodnosti. Tudi če se bo zgodilo, a upam, da se ne bo, da ne bi imeli komu predati podjetja, je interes za nakup Treh kraljev na trgu še vedno zelo velik.
Vas je kdaj zamikalo, da bi odnehali in se podali v kak drug poklic?
Znotraj svojega dela opravljam toliko poklicev, da ne čutim potrebe, da bi delal nekaj drugega. Vedno se selim na nova delovna mesta, pozimi na zasneževanje, potem na ratrak, učim smučanje, pomagam v kunji, velikokrat tudi za šankom, servisiram, poleg vsega tega pa je treba še načrtovati razvoj podjetja, pridobivati ponudbe, oglaševati, iskati sredstva. Pozimi, ko včasih 100 dni zaporedoma delaš brez prostega dneva, se pa res kdaj vprašaš, ali je vredno. Pogosto zmanjka časa za vsa opravila, in če ga, ga na koncu zmanjka za družino. Če ne bi oba z ženo delala v našem družinskem podjetju, kot družina ne bi imeli prihodnosti.
Česa si želite v prihodnje?
Predvsem si želim, da bi se razmere na trgu delovne sile spremenile, da bi lahko v svojo ekipo pripeljali toliko usposobljenega kadra, kot ga potrebujemo. Prvi in najpomembnejši pogoj za uspešno delo vnaprej pa je zdravje družine in zaposlenih. Če smo zdravi in če se znamo pogovarjati, je vse lažje.
Tekst in foto:
Ines Kresnik